Blog

Dosedanje raziskave so pokazale, da obstajajo v gibalni aktivnosti nekatere razlike
med spoloma, in sicer so dečki v zgodnjem obdobju šolanja pogosteje, več in intenzivneje
gibalno aktivni v primerjavi s sovrstnicami (Goggin 1975; Gavarry in dr. 2003; Trost in
dr. 2001; McKenzie in dr. 2000; Mota in dr. 2003; Sallis 1993; Janz in Mahoney 1997;
Tercedor in dr. 2003; Kelly 2000). Razlike med spoloma so tudi v vsebini prostočasnih
gibalnih aktivnosti: dečki so bolj aktivni v igrah z žogo in podobnih ekipnih športih,
deklice pa prevladujejo v individualnih, plesnih in gimnastičnih aktivnostih (Goggin
1975; McKenzie in dr. 2000; Mota in dr. 2003; Tercedor in dr. 2003). O razvoju razlik
med spoloma oz. specifičnih spolnih vlog v gibalni aktivnosti obstaja več teorij.
Biološke teorije trdijo, da v otrokovi gibalni aktivnosti obstajajo predvsem prirojene
razlike med spoloma, kar dokazujejo z raziskavami o gibalni aktivnosti novorojencev.
Raziskava Kujawskega in Bowerja (1993) je pokazala, da lahko novorojence razlikujemo
po spolu glede na razlike v uporabi telesnih gibov. Eksplozivni gibi so se pogosteje pojavljali pri dečkih (Benenson in dr. 1997). Navedeno je potrdila tudi raziskava, ki jo je
naredil Almli s sodelavci (2001). Avtorji so ugotovili, da razlike med deklicami in dečki
obstajajo v gibanju nog že pred porodom, v fetalni fazi. Dečki izvedejo večje število
gibov nog na minuto v primerjavi z deklicami, gibi deklic pa so močnejši. Metaanaliza
46 študij, ki so vključevale gibalno aktivnost dojenčkov v prvem letu življenja (Campbell
in Eaton 1999), je pokazala, da so dečki v tej starosti statistično značilno bolj aktivni
od deklic. Podobno je longitudinalna študija (Shirley 2000) na otrocih, starih 3, 9 in 18
mesecev, pokazala, da se dečki pogosteje ukvarjajo z »moškimi« gibalnimi aktivnostmi
(npr. lovljenje, plezanje in rokoborba). Tudi deklice so se ukvarjale s temi aktivnostmi,
vendar veliko manj. Navedene ugotovitve nakazujejo, da razlike med spoloma v gibalni
aktivnosti niso samo rezultat različne spolno stereotipne vzgoje otrok s strani staršev.
Čeprav povezava med zgodnjimi razlikami v gibalni aktivnosti med deklicami in dečki
in kasnejšimi razlikami v športnem udejstvovanju ter razvojem motoričnih sposobnosti
ni povsem znana, so pri razlaganju navedenih razlik raziskovalci postavili teorijo, ki
pravi, da so zgodnje razlike v gibalni aktivnosti med spoloma rezultat različnega biološkega razvoja obeh spolov, ker se kažejo že pred obdobjem otrokovega prevzema
spolne identitete oz. že pred prevzemom kakršne koli spolne vloge (Campbell in Eaton
1999; Shirley in Campbell 2000; Almli in dr. 2001; Leinbach in Fagot 1986; Collaer in
Hines 1995; Servin in dr. 2003).
Na drugi strani pa teorije učenja in socialnega učenja razlagajo, da se otrok nauči
vedenja svojega spola in spolne vloge oz. socializacije s procesom socialnega učenja
oz. z gibalno aktivnostjo. Bandura (1986; 1989) govori o t. i. socialnem učenju. Teorije
socialnega učenja ne oporekajo le pomembnosti bioloških razlik med spoloma, temveč
hkrati tudi opozarjajo, da obstajajo možnosti, da se spolno tipično vedenje z učenjem
spremeni.
Raziskave (LaFreniere in dr. 1984; Benenson 1993) so dokazale, da so različno stari
otroci vključeni v skupinske igre in gibalne aktivnosti glede na svoj spol in da imajo
socialne skupine deklic in dečkov različne značilnosti. Dečki se igrajo v večjih skupinah, večinoma na prostem, deklice pa bližje domu in v skupini od dveh do treh članic. Vzrok
navedenemu iščejo v načinu, kako svoje otroke obravnavajo starši. Ena izmed prvih
študij na tem področju (Smith in Lloyd 1978) je vključevala matere prvorojencev, starih
od 5 do 10 mesecev, ki so se igrali s polletnim otrokom, predstavljenim in oblečenim
kot deklica ali deček. V sobi so bile igrače, primerne za oba spola, ter igrače, primerne
samo za deklice ali samo za dečke. Matere so ponudile novorojencu spolno stereotipno
igračo, prav tako so otroka, za katerega jim je bilo rečeno, da je deček, spodbujale k izvajanju večjih in pogostejših telesnih gibov. Ti rezultati so pokazali, da je odziv staršev
že pri 5- od 10-mesečnem novorojencu spolno stereotipen.
Archer in Lloyd (2002) sta ugotovila, da obstajajo med očeti in materami razlike pri
obravnavi otrok. Očetje bolj sprejemajo agresivnost do sebe pri deklicah in jim nudijo
več tolažbe kot dečkom. Nasprotno pa sprejemajo tekmovalnost samo pri dečkih. Siegal
(1987) je nadalje ugotovil, da očetje delajo večjo razliko v obravnavi med hčerami in
sinovi kot matere. Ta pojav je imenoval teorija recipročne vloge. V polovici od analiziranih 39 študij je ugotovil, da očetje obravnavajo sinove značilno drugače od hčera.
Največje razlike so delali na področjih discipline in telesne aktivnosti. Do dečkov so
bili bolj strogi, dosledni in manj ljubeznivi oz. popustljivi, medtem ko so bili do deklic
bolj ljubeznivi. Razlike med starši različno starih otrok so bile zelo majhne. Očetje tako
v primerjavi z materami bolj spodbujajo moške aktivnosti in spolno stereotipno vedenje
pri dečkih.
Starši kažejo različne oblike vedenja glede na otrokov spol tudi pri izbiri igrač. Po Merleau s sodelavci (1990) in Etaugh ter Liss (1992) so ugotovili, da imajo dečki več
športne opreme, igrač za igro vojn in vozil, medtem ko imajo deklice več punčk, knjig,
otroškega hišnega in gospodinjskega pohištva ter igrač za risanje, rezanje in oblikovanje.
To kaže na to, da dečki preživijo več časa v športnih aktivnostih, ki zahtevajo velike
gibe, medtem ko se deklice urijo predvsem v finih motoričnih aktivnostih. Longitudionalna raziskava, ki jo je naredil Pellegrini s sodelavci (2002), je pokazala, da se dečki
v primerjavi z deklicami pogosteje igrajo zlasti igre z žogo in poznajo več različnih
gibalnih ter športnih iger.
Pomembno vlogo v procesu socializacije v obdobju poznega otroštva ima pri oblikovanju spolne identitete tudi šola in šolska športna vzgoja. Scraton (1992) govori o
pomenu športne vzgoje na oblikovanje »ženskega« videza in obnašanja. Meni, da je
osnovni cilj dekliške športne vzgoje razvijanje telesa, ki bo videti lepo. Raziskava, ki
sta jo naredila Archer in Macrae (1991), je na vzorcu 17 predmetov ameriškega srednješolskega kurikuluma pokazala, da je športna vzgoja označena kot »moški« predmet.
Podobno sta na vzorcu britanskih študentov ugotovila tudi Archer in Freedman (1989).
Športna vzgoja je bila med študenti in študentkami zaznana kot učni predmet predvsem
za študente.
Na osnovi navedenega ne preseneča, da je pouk športne vzgoje v osnovni šoli v
večini evropskih držav izvajan s stalno, nespremenljivo diferenciacijo po spolu. Razlog ločevanja po spolu so v prvi vrsti biološke in fiziološke razlike med deklicami in
dečki, vendar pa ne velja zanemariti tudi prisotnosti spolnih stereotipov, ki so posledica
družbenih, socioloških, kulturnih, političnih in zgodovinskih procesov. V raziskavi, v kateri smo analizirali učni načrt za športno vzgojo v Republiki Sloveniji (Učni načrt
za športno vzgojo v devetletni osnovni šoli 1998) z vidika ločevanja po spolu, smo
ugotovili, da v predpisanih vsebinah vsebuje elemente spolnega razlikovanja. Deklicam
je ponujenih več dejavnosti športno ritmične gimnastike in športne gimnastike, dečkom
pa več iger z žogo in dejavnosti za splošno kondicijo. Za dečke so predpisane tudi višje
zahteve pri doseganju praktičnega znanja iz atletike (Doupona Topič in Zurc 2003).
Primerjava povezanosti rezultatov te raziskave z značilnostmi otrokove prostočasne
gibalne aktivnosti na vzorcu slovenskih otrok pa je pokazala, da obstaja pomembna
povezanost v pogostnosti in obliki gibalnega udejstvovanja. Razlik med spoloma nismo
ugotovili v pogostnosti in obliki gibalne aktivnosti, in sicer niti v učnem načrtu niti v
prostočasni gibalni aktivnosti preučevanih otrok. Razlike med spoloma pa obstajajo v
vsebini. Deklice se v prostem času značilno več ukvarjajo s plesom, medtem ko dečki
značilno prevladujejo v nogometu. To pa so tiste dejavnosti, ki so pri posameznem spolu v ospredju pri pouku športne vzgoje (Zurc 2004). Do podobnih ugotovitev je prišel
na vzorcu 91 ameriških otrok tudi Sarkin s sodelavci (1997). Rezultati so pokazali, da
so dečki iz 5. razreda v primerjavi s sovrstnicami statistično značilno bolj aktivni med
poukom športne vzgoje kot tudi v prostem času (p = 0,002).
Na osnovi navedenega lahko sklenemo, da ima na oblikovanje otrokove spolne vloge
vsekakor pomemben vpliv genetika, vendar pa nikakor ne gre zanemariti tudi vpliva
socializacije, ki se udejanja skozi vzgojo staršev glede na otrokov spol, nakup igrač,
pouk športne vzgoje in prostočasne gibalne aktivnosti ter celo skozi spolno diferencirani
učni načrt za športno vzgojo.