1. FAZA KOGNITIVNEGA RAZVOJA
Senzomotorična stopnja se pri otrocih začne, ko se rodijo in traja do njihovega drugega letastarosti. Gre za mišljenje v ožjem in širšem smislu – konvergentno (inteligenca) in divergentno (ustvarjalnost) mišljenje. Otrok razume in dojema svet preko svojih začetnih gibov, ki jih izvajana različnih predmetih (igrače), svojem telesu, po drugih neznanih osebah, skratka po zunanjemokolju (interno študijsko gradivo, b.d.).
Jean Piaget je prvo zaznavno-gibalno stopnjo razdelil še na šest pod stopenj inteligentnosti otroka (interno študijsko gradivo, b.d.). .
1. Refleksi:
Pojavljati se začnejo že v času nosečnosti, se razvijajo in kasneje tudi izginejo. Ne glede na to, da nekateri refleksi izginejo ali pa se nadomestijo, postanejo namerni, tekom gibalnih in zaznavnih dejavnosti, nam drugi tudi ostanejo v življenju (kihanje, kašljanje, zehanje) (interno študijsko gradivo, b.d.). Otroci se večino svojega časa igrajo s predmeti (igrače inp.). Zaradi tega so ves čas v interakciji z okoljem. To je pomembno, saj se razvijajo refleksi, ki so ključni vse do konca drugega leta otrokove starosti in kasneje v življenju. Z refleksom se otrok odzove zaradi dražljajev, ki so v zunanjem okolju v katerem je otrok (npr.: svetloba, hrup, dotik) (interno študijsko gradivo, b.d.).
2. Primarne krožne reakcije:
D. Klašnja (2014, v Labinowicz, 2010) opiše primarne krožne reakcije. Majhen otrok je že sam po sebi zelo zanimiv, kakor tudi njegovi ˝novi˝ naključni gibi, ki jih naredi. Zaradi tega so mu všeč in jih zaradi veselja ponavlja, ob tem pa ti gibi dajejo nove rezultate. Pogosti gib, ki ga vključujemo v primarne krožne reakcije, je sesanje palca. Na začetku ta gib večkrat ponovi, ko pa ga že zna ustvariti, temu rečemo akcijski vzorec ali samostimulacija. D. Klašnja (2014, v Labinowicz, 2010) opiše, da otrok v tem obdobju že zna tudi slediti predmetu, vendar ko le ta izgine, še zmerom glede tja, kamor je bil namenjen. Lahko rečemo, da se že malo koordinira.
3. Sekundarne krožne reakcije:
D. Klašnja (2014, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) zapiše, da je to obdobje nadgradnja prejšnjega. Vse dejavnosti, ki jih je otrok delal prej, neposredno delujejo na zunanjo okolje, zato lahko izpostavimo predvsem to, da otroka zanima okolje. D. Klašnja (2014, v Labinowicz, 2010) pravi, da si otrok širi svoj spekter zunanjega okolja, če se igra z visečo igračo, ki se zatrese. S tem aktivira samostimulacijo, ker vidi gibanje predmeta. Predvidevanje otroka je boljše, saj že ve, kam bodo predmeti padli in kje se bodo nahajali. Spoznajo tudi razliko med vidnimi in skritimi predmeti.
4. Usklajevanja krožnih reakcij:
D. Klašnja (2014, v Nemec in Kranjc, 2011) pravi, da dejavnosti ter gibi predmetov, ki jih je otrok osvojil do te stopnje, jih sedaj zna lažje med seboj povezati in izpeljati do cilja. D. Klašnja (2014, v Labinowicz, 2010) ugotavlja tudi, da otrok že zna posegati v skrite predmete, vendar še ne zna ločiti premestitve predmeta (če ga najprej skrijemo v levi žep, nato pa v desni, bo otrok dojemal, da še je zmerom v levem.
5. Terciarne krožne reakcije:
D. Klašnja (2014) pravi, da otrok v tej fazi veliko eksperimentira. S predmeti se poigrava, jih spušča iz različne višine, kjer opazuje in posluša učinek le tega. Stresa različne ropotulje, saj želi izvedeti čim več informacij. Na podlagi tega dodatno spoznava predmete in njihove lastnosti. Predmete pa že zna poiskati na pravem mestu-če pred njim skrijemo najprej pod prvi prt, nato pa pod drugega, ga bo našel. Spoznavanje čim več predmetov pa mu omogoča hoja (D. Klašnja, 2014, v Labinowicz, 2010).
6. Reprezentacije:
D. Klašnja (2014, v Nemec in Kranjc, 2011) doda, da otrok zmore že sam načrtovati svoja dejanja, kako jih hoče izvesti in uspešno doseči svoj cilj. D. Klašnja (2014, v Labinowicz, 2010) ugotovi, da ima otrok spoznanje o času, prostoru in vzročnosti, ki se pokaže z igrami z žogo, ki mu pade pod kavč. Interno študijsko gradivo (b.d.) opiše, da si otroci lahko umsko predstavljajo dogodke, svoje veselje, žalost in jezo izražajo z gibi telesa, besedami, gestami.
Jean Piaget: Značilnosti predoperacionalne stopnje
Predoperacionalna faza je druga faza Piagejeve teorije kognitivnega razvoja. Prične se nekje okrog drugega leta starosti, ter traja nekje do 6. Oz. 7. Leta. Med potekom te faze otroci pričnejo sodelovati v simbolni igri, ter se učijo manipulirati s simboli, hkrati pa je Piaget opozarjal, da otroci še ne obvladujejo miselnih operacij (logičnega mišljenja).
Mišljenje otrok v tej fazi ima kar nekaj omejitev:
– Egocentrizem (nesposobnost zaznavanja perspektive tretje osebe)
– Animizem (pripisovanje značilnosti živih bitij, neživim predmetom)
– Centriranje in ireverzibilnost mišljenja (nezmožnost zajemanja večjega števila vidikov)
– Osredotočanje na trenutno stanje in ne na možno spremembo
– Nezmožnost razlikovanje videza in realnosti
Piaget je uporabljal številne kreativne tehnike preučevanja mentalnih sposobnosti otrok. Ena izmed bolj znanih tehnik dokazuje egocentrizem na podlagi tridimenzionalnega modela na katerem se nahajajo 3 gore, ob kupu drugih stvari. Otroci sedijo pred modelom in ob navodilih pedagoga oz. strokovnega uslužbenca naštevajo stvari, ki jih vidijo iz različnih perspektiv. Na vseh štirih straneh modela se nahajajo stoli in iz vsake perspektive se na modelu nahajajo različni
predmeti (terenske značilnosti, živali, rastline..).Otrok in pedagog sedita diagonalno proti drug drugemu. Pedagog otroku naroči naj le ta našteje vse kar vidi. Nato vodja eksperimenta prosi otroka naj našteje stvari, ki bi jih videl s pedagogove perspektive, otrok pa našteje iste stvari kot jih je prej. To dokazuje egocentrizem, otrok še ni sposoben oz. težko dojame, da drugi ljudje drugače gledajo na stvari kot on, pozoren je le na svoje zaznavanje in mišljenje. Otrok začne hitro razvijati simbolne reprezentacijske funkcije, kar se kaže pri govoru, simbolni
igri… najbolj zgodnja funkcija je odložena imitacija oz. imitacija določene aktivnosti ure ali celo dneve po tem ko se je zgodila. Kot primer je Piaget navedel primer, ko je njegova hči in Jacqueline, ki je pri dobrem letu starosti nekega dne na obisku posnela leto in pol starega fantka ki ga je videla besneti in cepetati z nogami, že naslednji dan je ob slabi volji z nogami cepetala še ona. Piaget pa je zapisal, da je še nikoli prej ni videl cepetati ob jezi in da je fant, ki ga je videla bil ključen faktor pri posnemanju.
Otroci se v tej fazi nevede poslužujejo animizma in artificializma. Pri animizmu otroci neživim predmetom, pripisujejo lastnosti živih bitij (ponoči sonce spi), medtem ko pri artificializmu otroci ljudem pripisujejo najrazličnejše naravne pojave (gozd so zgradili zato, da lahko gremo na sprehod).
V tej fazi je za otroke značilno centrirano mišljenje oz. zmožnost razmišljanja zgolj iz enega vidika. Zato se starši in pedagoški delavci trudijo malčke učiti decentriranega mišljenja torej, postaviti jih pred takšne izzive pri katerih bodo začeli vzporedno razmišljati o več vidikih hkrati. Eden izmed načinov je uporaba miselne konzervacije oz. enakost dveh predmetov ne glede na zunanjo spremembo (vrvici iste dolžine, ena raztegnjena, druga v cik-cak vzorcu).
Konkretno – operativna stopnja (6/7-11/12let).
V tem obdobju postane otrokov mišljenje bolj fleksibilno in logično, saj ni več odvisno le od trenutne vizualne zaznave. Otrok se namreč začne posluževati miselnih akcij, ki jih Piaget imenuje miselne operacije(Batistič Zorec, 2000:64). Značilnosti te faze so zavedanje logične stabilnosti fizičnega sveta, otroci spoznajo da je elemente mogoče spreminjati ali preoblikovati, pri čemer pa ti še vedno obdržijo večino svojih prvotnih značilnosti in spoznanje, da je spremembe mogoče povrniti v prvotno stanje(Woolfolk,2002:33).
Pojem operacionalnega mišljenja je eden ključnih pojmov Piagetove teorije. -operacije->mentalne reprezentacij akcij, ki temeljijo na pravilih in določilih logike. -Razvoj KO otroku omogoča, da pri reševanju miselnih nalog zaupa svojemu razumevanju
logičnih odnosov med pojavi, čeprav mu trenutna zaznava daje drugačne informacije. -otrokovo mišljenje je fleksibilno in logično-hkrati lahko razmišlja in upošteva več vidikov istega problema, vendar pa si mora pri razmišljanju pomagati s predstavljanjem konkretnih situacij -razume načelo konzervacije konkretnih predmetov -razvite miselne operacije seriacije in klasifikacije -razume osnovna pravila računanja in verjetnosti -KO=oblika mišljenja, pri kateri otrok sklepa na podlagi logičnih odnosov in ne na podlagi trenutne zaznave.
Konkretno logično mišljenje se razvija postopoma. V prehodnem obdobju otrok opušča načine reševanja problemov, ki jih je uporabljaj na predoperativni stopnji miselni stopnji. V tem obdobju se konkretnih miselnih operacij poslužuje le pri reševanju nekaterih problemov, medtem ko ostale rešuje še na predhodni razvojni stopnji. Tako npr. na miselnem nivoju ohranja število, ne pa količine tekočine ali površine(Brainerd 1977 in Winkelman 1974, povz. po Marjanovič Umek in Zupančič,2009). Prav tako razume tudi dejstvo, da se število kovancev na mizi ne spremeni zaradi drugačne razporeditve, ne razume pa dejstva, da se količina vode ne spremeni v
primeru, če jo prelijemo v kozarec ki je večji ali manjši. Campbell meni, da otrok določene miselne operacije razvije prej zato, ker so logične enostavnejše(Marjanovič Umek in Zupančič 2009).
(11 let in več): Formalno operativna faza
Ta faza predstavlja otrokovo sposobnost razmišljanja o abstraktnih pojmih in razmišljati o posledicah morebitnih dejanj. Otrok je sposoben razmišljati, kakšne posledice prinaša neko dejanje. Tudi Piaget je mislil, da se je v tej fazi pričelo moralno razmišljanje otrok. Na tej točki posamezniki še vedno potrebujejo obrazložitev od odraslih in te sposobnosti razvijajo v daljšem časovnem obdobju. Kasneje so pri razvoju teh faz ugotovili, da te stopnje niso tako zelo diskretno oddaljene ena od druge, kot je to Piaget morda sprva mislili. Otrok vedno teh sposobnosti ne razvija znotraj točno določenih starostnih skupin, vendar pa se k napredku nagiba na predvidljiv način. Je pa res, da v tej fazi spoznavnost oziroma kognitivnost doseže svojo polno obliko. Za to fazo je značilno, da so osebe sposobne deduktivnega in hipotetičnega sklepanja, kar pomeni, da je njihova sposobnost za abstraktno razmišljanje že zelo podobna odrasli osebi.
Ob vstopu otroka v puberteto je njegova sposobnost abstraktnega razmišljanja vedno večja, kar pomeni, da uspešno rešuje zahtevne probleme, ki so le ustno obrazloženi in mu jih ni potrebno konkretno ponazoriti. Sposoben je razmišljanja o abstraktnih pojmih kot so pravičnost, ljubezen, svoboda, sreča … Zmožen je reševanja formalno-logičnih problemov, ki zahtevajo hipotetično, induktivno in deduktivno sklepanje. Če se pojavijo moralne dileme, jih je že sposoben kritično presojati. Pri otroku ali najstniku se lahko pojavi egocentrizem, ki pa je drugačen od tistega v
zgodnjih letih razvoja. Verjeti prične v moč lastnega mišljenja, pri njem pa se lahko pojavijo ideje, ki so povezane s spreminjanjem sveta in njegovega pogleda na svet.
Stopnjo formalnih operacij naj bi dosegala večina odraslih, a nekatere raziskave kažejo, da to stopnjo doseže le tretjina ljudi, tudi odrasli, ko so dosegli 4. stopnjo, pa še vedno lahko kažejo tudi značilnosti prejšnjih faz. Pojavlja se tudi postformalno mišljenje (kompleksnejše, obogateno z izkušnjami in življenjsko modrostjo), ki naj bi ga dosegali odrasli, ki so presegli formalno mišljenje.