PREDGOVOR
Od vsega kar imamo je najdragocenejše naše čustveno življenje. Ker je naše čustveno življenje nenehno izpostavljeno raznim vsakodnevnim preizkušnjam in travmam je jasno, da je za vsem tem posledica, ki se imenuje trpljenje. Med čustveno zlorabo prištevamo razna nezadovoljstva, občutke manjvrednosti, jezo, zavist, sram in druge neprijetne občutke, na koncu pa tudi mnoge neprijetne nevrotične simptome, to je trpljenje.
Zakaj pomoči ne poiščemo pravočasno? Nevrotičnih simptomov ne doživljamo kot druge bolezni, ki prihajajo v nas od zunaj. Za nevrozo smo krivi sami. Poiskati pomoč za psihične simptome smatramo kot napad na naše samoljubje, na našo pomembnost. Bojimo se, da bo psihoanaliza odkrila v nas nekaj strašnega, da bodo iz našega nezavednega izplavali demoni. Zaradi dediščine preteklosti in živega primitivizma naša družba še vedno z nezaupanjem gleda na psihične simptome. Nevrotiki spadajo med marginalce, to so tisti, ki se v družbi zdijo nepomembni, se zadržujejo nekje v ozadju, so ob robu. Taki bodo vedno težko dobili delo, povežemo jih lahko z nosečnicami, bivšimi zaporniki, homoseksualci, pedofili ipd. Člani družine ali prijatelji vedno govorijo ”povej kaj te teži, ‘ti bom pomagal” ampak tega nikoli ne rečejo, če imamo vnetje slepiča ali pa pljučnico. Jasno, takrat gremo k zdravniku po zdravilo. Jasno je, da ljudje s psihičnimi simptomi iščejo rešitev v alkoholu, prenajedanju, drogi, raznih vračih in šarlatanih itd. K psihoanalizi se zatečejo, ko so poskusili že vse in bili močno razočarani.
Psihoanaliza je proces, v katerem pacient in psihoanalitik skupaj odkrivata notranji svet pacienta – njegovo nezavedno – do katerega pa se je težko dokopati. Lahko traja tudi več let. Pacientov strah povzroča nezaveden odpor , ki se v psihoanalizi zaradi emocionalnega odnosa med pacientom in analitikom postopno topi. Težimo za tem, da bi v pacientovem čustvenem svetu razvili pozitivne spremembe, zaradi česar bo njegovo življenje srečnejše in bogatejše. Jasno je, da je treba odpraviti najprej simptome, ki so ga pripeljali na zdravljenje. Obiskovanje psihoanalitičnih seans je dolgotrajen in lahko tudi mučen proces. Zahteva psihične in materialne napore. Ukvarjati se s človeško psiho ni enostavno. O njej je danes veliko znanega še več pa neznanega. Danes je psihoanaliza doživela velik napredek. Tako v teoriji kot v tehniki. Pred sto leti je bila Freudova psihoanaliza skoraj edina psihoterapija. Kaj pomislimo ko slišimo za psihoanalizo? Kavč, sanje, nezavedno, Freuda, čudna komunikacija, neobičajen odnos med dvema tujcema, hipnoza. Gre za zdravljenje ampak se vseeno sprašujemo, kaj je tisto, kar ima zdravilno moč delovanja, a je nevidno našim očem in razumu nejasno? Odgovor je enostaven ampak tudi kompleksen. V odnosu vlada nezavedno. To je tudi predmet preučevanja te dvojice. Spodbujanje da se nezavedne vsebine pojavljajo in da se jih prepozna, doživi in razume.
- NA KAVČU
(dogajanje v sobi psihoanalitika)
Izraz nezavedno zajema misli, spomine in želje, ki obstajajo zunaj zavestnega dela misli, vendar ne glede na to bistveno vplivajo na naše obnašanje. Pojem je uvedel nemški filozof Friedrich Schelling v 18. stoletju. Sigmund Freud se je s tem pojmom intenzivno ukvarjal proti koncu 19. stoletja. Prepoznal je pomembnost nezavednih mentalnih procesov v izoblikovanju nekaterih simptomov bolezni. Domneval je, da naše zavestno ne more sprejeti nekaterih neprijetnih spominov in občutkov. Menil je da tako deluje človeška psiha in da se ne dogaja samo tistim osebam s psihičnimi težavami. Freudova teorija psihoanalize je temeljila na prepoznanju nezavednega. Menil je, da je človek brez možnosti svobodnega odločanja in sprejemanja racionalnih odločitev in celo obvladovanja samega sebe. Freud je razvil teorijo in utemeljil tehniko psihoanalize kot metodo zdravljenja. Za zdravljenje je sprva uporabljal metodo hipnoze. Kasneje metodo sugestije, ki temelji na tem, da pacienti govorijo o svojih simptomih in spominih, povezanih z njimi. Naslednja metoda je bila metoda svobodnih asociacij. To je postalo in bo ostalo osnovno pravilo psihoanalize. To se je zgodilo takrat, ko je Freud neki pacientki položil in pritisnil svojo dlan na čelo, misleč, da ji bo to pomagalo pri spominjanju, vse dokler ga ni prosila, da se je naj ne dotika saj s tem moti njeno svobodo misli.
Neka 30 letna pacientka že drugo leto štirikrat na teden prihaja na psihoanalizo. Gospa je že od začetka vedela, da mi ima težave z ljudmi, vzrok pa je našla v svojem odnosu do mame. Ko je bila stara leto dni sta jo starša čez teden zaradi dela puščala v varstvu pri dedku in babici, ki sta živela v bližini. Tako je starša videvala samo čez vikend. Spominja se svojih občutij, ki jih še danes ne more dobro definirati: >>Bila je to mešanica jeze in žalosti, ki sem jo čutila do staršev, ko so v nedeljo odhajali, Posebej do mame. Vprašala sem se, zakaj sploh prideta, če morata tako hitro spet oditi …<<. Ta premor po štirih dneh srečanj, od ponedeljka do petka, jo je vedno vznemiril. Sprva ni razumela zakaj v ponedeljek težje govori o svojih občutkih kot pa v petek. Sčasoma, ko se je opogumila mi je rekla, kako jezna je name, ker se je med vikendom gotovo ne spomnim. In tako jo puščam, da se sama spopada s svojimi težkimi občutki. >>Občutki jeze, da se moram od vas ločiti, nekako ne pustijo, da bi se veselila najinega srečanja v ponedeljek. In tako sem se počutila vsakič, ko me je mama zapuščala ob koncu vsakega vikenda.<< Tako je ločitev med vikendi povzročilo njihovo ponovno podoživljanje. Temu pravimo transfer in kontratransfer.
Freud je za sanje dejal, da so kraljevska pot v nezavedno. Najlažja pot. Ker je pacientu lažje pripovedovati, kar je sanjal, saj se mu te vsebine zdijo zunaj njegove moči in ne govorijo o njegovih stvarnih željah. Sanje so zrcalo našega nezavednega in se vedejo kot le-to: ne sledijo času, zamenjujejo obraze, uresničujejo tudi najbolj prepovedane želje…sanje imajo svoje specifične sisteme cenzure in prikrivanja. Ker nezavedno ne želi biti razkrito niti v snu, pa pravimo, da so sanje varuh spanja. Če bi se to nezavedno popolnoma razkrilo, bi se lahko tako vznemirili, da bi se zbudili. Zato ga sanje zapakirajo v sprejemljivo obliko, da lahko nadaljujemo s spanjem.
Avtoritativni oče nekega mladeniča čigar sinu ne tolerira nobeni napak, mama pa je preveč zaščitniška in včasih tudi sama skriva pred očetom sinove napake. Ta sin je sicer prihajal k neki analitičarki na seanso. Ampak vedno preden se je odpravil k njej, ga je bilo strah. Odpravljal se je v zadnjem trenutku, večkrat tudi zamudil. Imel je predstavo, da sedeži na tramvaju spominjajo na tiste v sodni dvorani. Včasih se je s tramvajem odpeljal v napačno smer. Pove >>Ves živčen hitim k vam in vi mi odprete v opravi ameriškega sodnika. To večkrat sanjam.<< Če dodamo, da je bil oče tega mladeniča sodnik in da je imel malo časa in razumevanje za svojega sina, nam bo jasno, zakaj je v sanjah analitičarko zamenjeval z očetom, ki ne bo razumel njegovih napak (zamude). V sanjah se pojavljajo tudi negativni občutki do analitičarke (ker je kot oče, ki samo obsoja), a se jih pacient ne zaveda in bi jih stežka pokazal.
Zelo pomemben pojem v psihoanalizi je odpor. Odpor je oblika pacientovega obnašanja ali razmišljanja, ki ovira psihoanalitični proces. To je takrat, ko je pacienta nezavednega strah. Sprašuje se, kaj bo ko se bo spoznal? Odpori so sestavni, neizbežni deli psihoanalize. Vedeti moramo, da ne obstaja obnašanje, ki ne bi moglo biti uporabljeno kot odpor. Lahko se odraža na zamujanje na seanse, pacient nima nobenih vsebin za povedat, ničesar ne pove o sebi, vztrajen molk, spanje med seanso. Analitikova naloga je, da prepozna odpor in se s pacientom o tem pogovori. Nezavedno ne želi, da razkrivamo odpore, ki jih je postavilo kot ščite, za katerimi se skriva.
- ZAKAJ PACIENTI PRIDEJO V PSIHOANALIZO
(Tamara Šoškić)
V najzgodnejšem otroštvu in v odrasli dobi pacient nezavedno išče osebo, ki bi ga spremenila. V nezavednem vsakega človeka obstaja nekaj, kar se razvije zelo zgodaj in se imenuje predverbalni spomin (spomin pred tem, ko se razvijejo občutki, ki jih otrok lahko opiše z govorom). Ta nezavedni predverbalni spomin se sproži med analizo. Otrok je od matere pričakoval pomoč in veliko razumevanja za svoje potrebe in je s tem odnosom težil k spremembi, ki bi jo bilo treba doseči tako na poti zorenja v otroštvu kot kasneje v življenju, če je mati dovolj zdrava. Mati kot objekt spreminjanja otroka (transformacijski objekt) v prvih letih njegovega življenja pušča v njegovem nezavednem globoko sled. Mati je zdrava takrat, ko lahko otroka preoblikuje v čustveno zrelo osebo. Samo celoviti odnos matere do otroka, njeni občutki, prepoznavanje otrokovih potreb in čustveni odgovor na potrebe, vse to ustvarja objekt, ki bo zagotavljal ozračje, v katerem otrok lahko napreduje in raste. Winnicot pravi, da bodo osebe v življenju čustveno zrele, če so imele dovolj dobre matere, ki so bile pripravljene na to zahtevno nalogo, da postopno vodijo otroka od predverbalnega, predobjektnega stadija (stadij, v katerem otrok ne doživlja matere kot celovite osebe, kot vonj, glas, dojko, mleko, pogled) proti realnosti, spodbujajoč ločitev otrokove osebe od objekta matere. Take matere so imele zdravo otroštvo ali pa so se zdravile s psihoanalizo.
Osebe, ki niso imele dovolj zdravih staršev (posebno matere), bodo imele v življenju čustvene težave. Psihoanaliza vodi pacienta, da skupaj z njim ustvari tisto, kar ni bilo mogoče doseči in razviti v preteklosti, kar pa je nujno-po naši presoji-za dovolj dobro življenje.
- PSIHOANALIZA KOT NOVA ČUSTVENA IZKUŠNJA
(Oleg Filipović)
Kadar starši svojemu otroku vsiljujejo svoje misli in občutke, bodo taki otroci kasneje imeli težave z oblikovanjem svojih misli, čustev in doživetij ali pa tega sploh ne bodo zmogli. Kohut pravi, da je temeljna človeška potreba obstajati v umu druge osebe, kot nekdo, ki je vreden spoštovanja in ljubezni.
Patogena vloga staršev oziroma izostanek ustrezne starševske prilagoditve otroku, je za otroka velika travma.
Ogden je sklepal, da ne obstaja >>univerzalna resnica<<temveč, da najdemo ustrezno besedo za izkušnje in doživetja. In v psihoanalizi je pomembno najti besede, s katerimi se lahko izreče tisto, kar ima resnično kvaliteto doživetih izkušenj.
Osebe, ki imajo osebnostne motnje in vključuje tudi osamosvajanje od staršev so imeli predvsem preveč dominantne matere ali matere, ki preveč kontrolira ali ščiti otroka. Take osebe si pogosto rečejo ”starši v meni so premočni in me bodo zapustili, če jih ne bom poslušal, jaz pa sem še prešibek, da bi se naslonil sam nase, zato brez vas zame ni rešitve”.
Bolj ko se zmanjšuje idealiziranje staršev, več prostora nastaja za rast in razvoj zdravega dela osebnosti.
- O NEZAVEDNEM
(Lilija Varjačić-Rajko)
Najpomembnejše in nesporno Freudovo odkritje nezavednega kot pomembnega ključa za razumevanje subjektivnega sveta.
Freud je bil prvi, ki je preučeval nezavedno in oblikoval načela njegovega delovanja (Rayner, Tuckett, 1998)
Nezavedno Sigmunda Freuda
Freud je pisal, da je vse, česar se zavedamo, dejansko le vrh ledene gore, pod katero se v globini temnih voda, v katerih kipijo primitivne želje in impulzi, skriva naše nezavedno. V predzavestnem se odpira in obdeluje tisto, kar je primerno in spremenljivo za zavest. Vsebina našega nezavednega pride v zavest v obliki nehotnih napak v govoru in pisanju (spodrsljajev), napačnih dejanj, spominov, humorja in seveda sanj. Nezavedno je svet, v katerem se običajni pojmi vzroka in posledice, običajen smisel in logika obrnejo na glavo. Nezavedno je brazčasno in brezprostorsko. Psihoanaliza poskuša vnesti smisel v tisto, kar je videti nesmiselno. Nezavedno je alogično in zato se ne more pojasniti z zakonitostmi logike. Ko Freud opisuje zakonitega nezavednega, pokaže na mehanizma premestitve in zgostitve. Pri premestitvi se občutki in misli prenesejo z glavnega objekta na nebistveni. Na primer, sanje o očetu ne pomenijo nujno sanj o očetu, ampak o psihoanalitiku, ki je strog kot oče. Premestitev je osnova simbolizacije, transferja in sledečih obrambnih mehanizmov: projekcije, introjekcije, sublimacije in zgostitve (Rayner, Tuckett, 1998).
Pri zgostitvi ima lahko en objekt značilnosti različnih objektiv. Na primer, v sanjah se lahko zberejo predstavniki različnih generacij – umrli, živeči in še ne rojeni (prababica, babica, mati, vnuk).
Pacientovo nezavednost lahko ponazorimo s preprostim primerom.
>> Nek moški pride k analitiku na seanso in se pritožuje čez svojo ženo, ki jo naključno poimenuje z drugim imenom. Na prvi pogled se zdi, da je ta napaka nepomembna ali nehotena. Ko pa ga analitik vpraša ali ga to ime na koga spominja, izve, da je to ime njegove matere in celo pritoževanje zoper ženo spominja na zamere, ki jih je imel v otroštvu do matere<<.
Tukaj vidimo kako deluje nezavedno. Nerazrešeni konflikt iz otroštva še naprej obstaja v njegovem notranjem svetu. Razumevanje delovanja nezavednega pomaga razločiti dve ženski, kar omogoča ustvarjanje novih odnosov z ženo, ne da bi se ponavljale stare zamere.
Freud je za boljše razumevanje delovanja psihičnega življenja izdelal zapleten strukturni model duševnosti (Freud, 1923).
To so naslednje organizacije:
- Ono (id)
- Jaz (ego) in
- Nadjaz (superego)
Jaz mora služiti trem gospodarjem: onemu (gonski impulzi in želje), zunanjemu svetu in nadjazu (raven vesti, moralnih zahtev in prepovedi). Jaz uporablja trike zavesti -obrambne psihične mehanizme-, da bi prelisičil tri gospodarje in dosegel določeno ravnovesje, spokojno ipd. Ono in nadjaz sta nezavedna, tako kot tudi velik del delovanja jaza.
Freud je nadjaz opisal kot dediča Ojdipovega kompleksa (Freud,1923) in ga povezal z introjekcijo ojdipskih objektov ljubezni-matere ter očeta-in njunih prepovedi. Ponotranjenje ojdipskih staršev se kaže pri procesu ločevanja, ločevanje pa je povezano s kastracijsko tesnobo. Kot mora otrok poslušati svoje starše, tako tako je tudi jaz podrejen nadjazu, ki je kakor naša vest, ki nam govori, kaj je treba narediti v neki situaciji, kaj je dobro in kaj je slabo. Občutke slabe vesti, ko smo napravili nekaj slabega, je treba razumeti kot občutek krivde, ki jih sproža nadjaz. V sklopu Ojdipovega kompleksa je to pri dečku na nezavedni ravni povezano z incestuozno željo po materi in željo po odstranitvi očeta tekmeca ter s strahom pred očetovo kaznijo in občutki krivde za take želje.
Ojdipov kompleks je odkril Freud in se pojmuje kot temelj razumevanja razvoja nevrotične psihopatologije. Ojdipov kompleks-naklonjenost staršu nasprotnega spola in ravno nasprotno občutenje do starša istega spola-univerzalni nezavedni pojav. Vsi dečki in deklice gredo skozi to fazo in od razrešitve Ojdipovega kompleksa v starosti štirih do petih let je odvisna tudi polnovrednost našega odraslega življenja. Otrok mora sprejeti stvarno situacijo, v kateri si ne more lastiti ojdipskih staršev.
<<Sem majhen deček, nisem kot oče in ne morem dati mami tistega, kar dobi od očeta>>
Deček je bil priča pogostim prepirom med očetom in materjo. Bil je tudi večkrat priča spolnim odnosom med njima, ko je skupaj z njima spal v postelji. Ko sta njegova starša govorila o ločitvi, ni razumel, zakaj se mati ni odpovedala očetu, ki je bil po njegovem mnenju ničvreden in podrejen materi. Otrok je bil prepričal, da bosta on in mati srečna, ko enkrat očeta ne bo več. Spolni odnosi so v njem vzbujali občutke odpora, gnusa in umazanosti. Ko je odrasel, je pogosto z gnusom razmišljal o tem, da imajo njegovi odrasli otroci verjetno spolne odnose. Zaradi tega se mu je tudi zgodilo, da ni masturbiral pa četudi mu je bila katera ženska všeč. Bal se je, da lahko spolne fantazije všečno dekle umažejo. Ker je bil med starševskim spolnim odnosom priča, da je oče neuspešen (žene ni mogel zadovoljiti), mati pa je venomer zahtevala nadaljevanje in ji tega on ni mogel nuditi, je zaradi teh doživljanj v otroštvu kasneje ko je odrasel imel podobne doživljaje s svojimi partnerkami. Zanj so vedno vse bile zahtevne, oblastne in nenasitne. Zaradi premestitve v njegovem nezavednem so druge ženske njegova mati, tj. želeni ojdipski objekt, ki ga more zadovoljiti zaradi identifikacije z očetom, ojdipskim tekmecem, ter zaradi kastracijskega strahu, ki ga vzbujajo fantazije o posedovanju matere. Z drugimi besedami, kot da ga oče kaznuje zaradi njegovih želja. Zaradi tega je nemočen in neuspešen v odnosih z ženskami, tako kot je bil tudi oče v odnosu z materjo.
Melanie Klein in nezavedne fantazije
Priznati >>seksualnost staršev kot ustvarjalno dejanje najvišje izrazne ravni<< je eno od življenjskih dejstev (Money-Kyrle,1968), ki jih je treba v življenju sprejeti, da bi se psihološko razvijali. Preostali dejstvi sta >>neizbežnost minevanja časa ter smrt<< in da so >>dojke dober objekt<< (Money-Kyrle, 1971). Ko človek sprejme ta dejstva, občuti izgubo in žalost, oboje pa je povezano z odrekanjem fantazij o materini ljubezni in materinem mleku kot neomejenima in o življenju brez ojdipskih konfliktov, ki vzbujajo ljubosumje, tekmovalnost in občutek krivde.
Kleinova je naslednica Freuda in je razvijala lastne ideje o psihičnem delovanju, katerih osnova je bilo opazovanje otrok in otroške igre. Po Kleinovi je za psihični svet novorojenčka značilna najbolj primitivna, črno-bela različica sveta. Mati in njene dojke kot prvi pomemben objekt, s katerim novorojenček stopi v stik, so lahko za novorojenčka dobre ali slabe dojke. Zanj je mati dobra, ko je sit ter se počuti varno in udobno. Slaba mati se v fantaziji novorojenčka pojavlja, ko je lačen, ga zebe in mu je neudobno. Po Melanie Klein otroka vodijo nezavedne fantazije, tj. telesni občutki, ki so v notranjem svetu novorojenčka povezani z nekim objektom (Isaacs, 1948). Novorojenček ni sposoben doživeti matere, ki zanj skrbi, kot celovito osebo, ampak jo vidi le kot dojko in le-te (ne pa mati) so za otroka simbol topline, ljubezni in varnosti, ki mu jih posreduje med dojenjem. Tako predstavlja mati v otrokovih nezavednih fantazijah dobro dojko. Občutek lakote, osamljenosti in izkušnja dolge odsotnosti matere pa se pripiše slabi dojki.
Dojka se izkusi kot slaba ali dobra neodvisno od tega, kakšna je mati v odnosu do otroka v realnem življenju. Zanimivo je, da lahko otrok tudi realno pomanjkanje dobre in skrbne matere doživi v svojih fantazijah kot prisotnost nečesa slabega, nečesa, kar mu lahko škodi (Bion, 1963).
Nezavedne fantazije novorojenček stalno preverja v realnosti in tako se preoblikujejo in nadgrajujejo v odvisnosti od tega, kako prestanejo preveritev. Po določenem času matere ne zastopa le dojka, temveč postane celovita. Pride do integracije slabe in dobre dojke, ki se zdaj doživljajo kot celota, kot nekaj kar pripada materi z vsemi njenimi pomanjkljivostmi in ki daje otroku ljubezen in skrb, ki jo >>pije z njenim mlekom<<. Takšno spoznanje prebudi pri otroku občutke krivde zaradi agresivnih fantazij ter želijo svojo krivdo zgladiti preko skrbi zanjo. Sprejetje in doživljanje izgube ter ločitve, žalost in žalovanje nas spremljajo vse življenje in so ključni za naš psihični razvoj.
Nezavedno in zgodnji odnos med starši in otrokom D.W.Winnicotta
Winnicott je razvijal ideje Freuda in Kleinove in poudaril, da je v zgodnjem otroštvu odločilen vpliv okolja na psihični razvoj. Pisal je, da dojenčkovo psihično življenje ni mogoče brez podpore osebe, ki zanj skrbi. Številna opazovanja dojenčkov potrjuje, da osnovna telesna nega malčku ne zadostuje. Dovolj dobra mati je v sozvočju z dojenčkovimi potrebami, se občutljivo odziva na njegove potrebe ter jih zadovolji, če je le mogoče. Ves čas skrbi zanj in ima v mislih, kako se počuti in kaj potrebuje, ter fantazira kakšen bo ko bo odrasel. Hkrati s telesno nego mati dojenčku poklanja vse svoje občutke. Kadar je v maminem naročju, jo v gleda oči in vidi ljubezen, občudovanje in veselje. Za dojenčka so mamine oči zrcalo samega sebe. Mamine roke, ki ga trdno držijo, dojenček izkuša kot del sebe oziroma kot drugo psihološko kožo, ki mu nudi telesno varnost in ustvarja osnovni občutek varnosti za celo življenje, neprekinjenost obstoja. Daljša časovna odsotnost matere prebuja v dojenčku žalost in strašljive občutke ne-obstoja. Če se materi uspe pravočasno odzvati na grozo, ki jo doživlja dojenček in jo sporoča preko glasnega joka, izkusi njegovo bolečino, strahove in tesnobo kot lastne. Ko ga mati znova in znova jemlje v naročje, mu pomaga preživeti težke trenutke in na ta način pomaga psihičnemu razvoju, ki je v tej fazi odvisen od osebe, ki zanj skrbi. Pomanjkanje telesne in psihične skrbi za dojenčka pripelje do resnih psihičnih motenj. Normalen dojenčkov psihični razvoj poteka od popolne odvisnosti od matere do avtonomije, ko postane dojenček sposoben dojemati mater kot od njega ločeno osebo in z njo vzpostavljati odnose kot z drugimi ljudmi. Ob morebitnih motnjah pri otrokovem izkušanju odvisnosti pride do motenj nadaljnjega razvoja.
Nevroznanstvene raziskave poročajo, da se lahko spominjamo šele od treh let starosti naprej. Vendar pa se naša doživetja iz zgodnjega otroštva ohranjajo v implicitnem spominu na ravni telesnih občutij, občutkov in vonjav. Ta izkušnja je tudi temelj psihičnega razvoja in matrica nezavednega.
Ko je dojenček v simbiozi z materjo, se odziva na njena čustvena stanja – bolečino, depresijo, veselje, žalost, jezo, vznemirjenje – in jih doživlja kot lastno. Za dojenčka so materine oči >>ogledalo njegove duše<< – kot je rekel L. N. Tolstoj – in ogledalo njegovih doživljanj.
Vsak otrok se na svoj način odziva na mamina občutja (Stern,1985). Na primer, nekateri dojenčki lahko ponotranjijo materino depresijo in jo doživljajo kot lastno – vse več časa spijo, nimajo stika z materjo ali pa zavračajo hrano in so obupani, da bi tako pridobili mamino ljubezen. Drugi malčki skušajo mater razveseliti, si izmišljujejo različne trike in iščeno z njo stik s pomočjo glasnega joka ali z različnimi telesnimi motnjami, npr. s težavami s prehranjevanjem ali z odvajanjem. Takšne vrste komunikacije se pojavijo v zgodnjem otroštvu, se zadržijo na nezavedni ravni in se ponavljajo pri komunikaciji v odraslem življenju.
Znano je, da se zarodek v materinem telesu odziva na mamino razpoloženje, njen glas in travmatska doživetja v času nosečnosti. Materini občutki in fantazije in dojenčku imajo pomembno vlogo pri kasnejšem dojemanju samega sebe. Na primer, mati, ki si je želela deklico in se ji je rodil fantek, s svojim pogledom hkrati z ljubeznijo prenaša tudi svoje razočaranje – on ni izpolnil njenih pričakovanj. Če pa je njeno razočaranje preveliko, bo posebej pozorna na ženstvene poteze pri fantku, potencirala bo njegovo zanimanje za >>ženske<< zadeve, podpirala ženske lastnosti – ubogljivost, skromnost, podredljivost, navezanost na mater. Otrok je odvisen od okolja in bo sprejemal materine signale in se odzival tako, da jo bo zadovoljil. Pri otroku lahko to pripelje do notranjega konflikta. Najbolj žalostna rešitev za ta konflikt je ta, da ostaja nezavedna želja ugajati materi tako velika, da odrasli moški še naprej svoje življenje prilagaja njenim pričakovanjem in ne živi svojega življenja, ampak življenje deklice, ki se ni rodila. To pomeni, da se bo taka matrica zgodnjih odnosov kazala v odnosih z drugimi ljudmi, človek bo vedno znova podrejal lastne želje pričakovanjem drugih, kot da ne čuti, kaj si želi sam. če mu ne bo uspelo pretrgati začaranega kroga, bo lahko to obravnaval v psihoanalizi.
Naše nezavedno nas usmerja k podoživljanju tega, kar čutimo v duši. V primeru matere, ki si je želela deklice bo potlačil svoje občutke. Nezavedni začarani krog se bo pretrgal preko ubeseditve svojih čustev in želj in da se bo vse bolj zavedal sebe in svojega bistva.
Ljudje, ki so v nas pustili močne sledi, tako ali drugače napolnijo naše notranje življenje in vplivajo na naše nezavedno. Kar se je ugnezdilo v zgodnjem otroštvu, postane matrica odnosov, ki se nenehno nadgrajuje preko odnosov z drugimi ljudmi.
Zaključek
Matrica nezavednega se oblikuje v zgodnjih odnosih otrok-starš, v katerih imajo pomembno vlogo projektivno-introjektivni procesi interakcije nezavednega staršev in novorojenčka, ki se še razvija. Otrok prejme materina sporočila in nanjo projicira svoje impulza. Zaznava materine projekcije, ki se prenašajo iz roda v rod. Naloga psihoanalitičnega zdravljenja je najti ravnotežje med neposrednim izkazovanjem nezavednih želja in impulzov ter zavestne odgovornosti za tisto, kar se dogaja z nami in našimi bližnjimi. Kot je dejal Exupery, >>udomačiti<< nezavedno in zanj prevzeti odgovornost.