Od gibalne kompetence (zmožnost), ki si jih v življenju moramo razviti, saj od nje zavisi ne le preživetje in stabilnost človekovega organizma, temveč tudi raven kakovosti življenja, ravnovesje v organizmu.

Gibalna kompetenca predstavlja preplet gibalnih sposobnosti in gibalnih znanj, ki jih razvijamo in usvajamo od zgodnjega otroštva in nadgrajujemo teko  celega življenja. Naši predniki so se pred več kot 10000 leti gibali in reševali vsakodnevne življenjske zahteve podobno kot človek danes. Ampak aktivni pa so bili veliko bolj kot danes. Vloge gibalne kompetence se starši ne zavedajo dovolj, ali se sploh ne in otroka ne spodbujajo dovolj k gibanju na prostem. Po drugi strani pa jih po navedbah današnjih raziskav kar štiri od petih staršev otrok od 2 do 12 let meni, da so informacijske tehnologije odlična podpora otrokovemu razvoju in je zato najpomembnejše, da se čim prej tehnološko opismenijo.

Ne glede na to, da so premiki v pravo smer bo striktnost pri realizaciji omenjenih ukrepov, osveščanje staršev in vzgajanje otrok v gibalno aktivnem življenjskem slogu nujno potrebno še naprej sistematično izvajati.

Danes je dnevna potreba po gibalni aktivnosti minimum 60min dnevno, na prostem. In ta potreba danes je veliko večja kot  pred časom. In to predvsem zato, ker je agresivnost sedentarnega (sedečega) sloga in grožnja ekranov (računalnikov, tablic, telefonov, televizije…) v življenju današnjih otrok vedno večja. Ponuditi je potrebno igrala, igrišča in telovadnice blizu bivalnega in vrtčevskega (šolskega) okolja, ki so staršem in otrokom dostopna v ustreznem času in finančno neobremenjujoča. To predstavlja najboljše spodbude. Premalo se zavedamo, da so danes elementarni gibalni vzorci (EGV), kot so hoja, plezanje, plazenje, tek, skakanje, metanje, lovljenje tisti, ki jih najbolj pogrešamo in nekateri (plezanje) že kar izginjajo iz življenja otrok. Ta elementarna gibanja, so pomembna osnova gibalnim stereotipom, ki jih usvaja otrok v kasnejših obdobjih. Seveda so za ponudbo prave kakovosti in količine ustreznih gibalnih spodbud potrebna znanja strokovnjakov, ki morajo ta proces ustrezno usmerjati.

Kar se tiče vzgojiteljic, je danes stanje veliko boljše, kot je bilo pred leti. Na splošno so današnje vzgojiteljice tudi bolj izobražene. Poznamo pa tudi take, ki so starejše in so znale otroku ponuditi ne glede na letni čas in možnosti spodbudo za gibalno aktivnost.

Pomemben je seveda zgled zdravega in gibalnega aktivnega življenja. Žal velikokrat ni tako. Vzor je ravno tako pomemben kot vsebine in dejavnosti, ki jih otroku nudimo. Vsi ki se odločijo za ta poklic, pa se morajo še posebej zavedati, da delo z otrokom  v tem izredno občutljivem in razvojno dinamičnem obdobju, ni le poklic. Je poslanstvo, ki mu moramo biti predani v celoti in se zavedati naše vloge kot usmerjevalca otrokovega razvoja. Ustrezno se moramo poglobiti tudi v otrokove starše, saj otroci z njimi vendarle še preživijo veliko več časa.

Tudi pri vzgojiteljicah je večkrat opaziti, kako stojijo v skupini, sicer pozorne na dogajanje, a vendarle gibalno pasivne. Otroku je potrebno ponuditi dovolj dinamične gibalne aktivnosti. Organizacijsko, količinsko in vsebinsko mora otroka pritegniti. Če je v poletnih dneh vroče, se oznojimo – kar ni prijetno, je pa koristno; potrebujemo ustrezno opremo in moramo se preobleči – kar je zamudno, vendar koristno; nadomestiti moramo izgubljeno tekočino – predvsem je nujno v to usmerjati otroke, ki bodo v primeru velike motivacije in zadovoljstva na žejo pozabiti.

Zanimive in dinamične gibalne aktivnosti v naravi – tekanje, skakanje, plezanje – pa so lahko tudi zahtevne, če ne že nevarne. Zahtevajo določeno tveganje, ki lahko vodi do udarca, poškodbe – tudi ta je lahko neprijetna, vendar nujno potrebna za nadaljnji celosten razvoj otroka. V hiperprotektivni družbi, kakršne del so tudi današnji starši, žal ponekod tudi vzgojiteljice, pomočnice in ravnateljice, se iz navedenih razlogov izogibajo taki aktivnosti v naravi. S tem škodijo otroku.

Družba smo v današnjem času zaradi znanih dogodkov, na splošno gledano vse bolj zaščitniški. Toda žal se človek skozi evolucijo ne bi razvil in prebil do danes, če ne bi bilo napak in negativnih izkušenj, obremenitve in napora. Le obremenitev in zahtevno naprezanje zahteva razvoj.

Najenostavnejša gibanja so najboljša spodbuda. In to je narava v vseh svojih dimenzijah (voda, sneg, zemlja, gozd, kamenje, živali, rastline).

 Prof. dr. Rado Pišot