Blog

Šport je področje človekovega udejstvovanja z jasno vidnimi rezultati v obliki točk,
sekund, metrov, ocen ali v obliki stopnje vzdržljivosti, moči, obvladovanja športnih
znanj in spretnosti. Še več, bistvo športa je v doseganju določenih rezultatov, pa četudi
gre samo za izboljševanje zdravja. Zato je posledično samoumevno, da na področju
gibalnega in športnega udejstvovanja prihaja do zelo očitne primerjave med udeleženci.
Otroci in odrasli, ki so sposobni vzpostaviti stabilno in realno samopodobo, stabilno in
realno presojajo svoje dosežke in dejanja ter dosežke in dejanja drugih (Ule 2000).
V obdobju poznega otroštva ima na razvoj otrokove splošne ali globalne samopodobe,
ki vključuje več dimenzij mnenja o sebi, največji vpliv telesna samopodoba (Tomori
1990). Telesna samopodoba je sestavni del celotne samopodobe. Gre za duševno sliko
človekove zunanje podobe. Oblikujejo jo poteze in vidne značilnosti telesa in zunanjega
videza. Nanjo pa v največji meri vplivajo otrokove telesne značilnosti, zunanji videz in
gibalne zmogljivosti (Tomori 1990; Planinšec in Čagran 2004).
O pomenu družbenega konteksta na posameznikovo tako splošno kot telesno samopodobo lepo govori v svojem delu M. Kuhar (2004), ki pravi, da je na telesu meja med
naravo in kulturo izbrisana. Telo je »podvrženo regulaciji, družbenemu nadzoru: mora
biti koordinirano v skladu z obstoječimi normami« (Kuhar 2004: 9). Avtorica poudarja,
da ima pri oblikovanju telesne samopodobe velik pomen družba, zlasti potrošniška industrija, ki vpliva na posameznikovo zaznavanje telesnega videza, ene izmed sestavin telesne samopodobe. Delo Body Knowledge and Control (Evans in dr. 2004) priznanih
raziskovalcev na področju sociologije športne vzgoje in zdravja pa izpostavlja vpliv
družbenega konteksta šolske športne in zdravstvene vzgoje na oblikovanje otrokovega
odnosa do lastnega telesa ter s tem telesne in globalne samopodobe. Garrett (2004) v
svojem prispevku tako pravi, da je telo kot del kulture socialno konstruirano. Organiziran
pouk gibalnega in športnega udejstvovanja je prostor, ki nudi primerno prizorišče za
učenje, kako razmišljati o lastnem telesu in njegovih gibalnih izkušnjah. Postopki in
praksa, ki se ponavljajo, so kot instrument za učenje. Avtor poudarja, da ima organizirana gibalna aktivnost pomemben vpliv na telesno samopodobo, in sicer kot dokazuje
preteklost, zlasti pri deklicah in mladih ženskah, pri katerih se njihovo odstopanje od
predpisanih družbenih norm (npr. kulta suhosti) najočitneje zaznava in kaznuje z družbenim nesprejemanjem. L. Burrows in J. Wright (2004) pripisujeta pomembno vlogo
pri oblikovanju otrokove samopodobe ne samo gibalni aktivnosti, temveč tistemu, ki
gibalno aktivnost vodi: vaditelju, trenerju, učitelju. Večji vpliv avtorici pripisujeta vlogi
prostočasne gibalne aktivnosti.
Tudi o pomenu gibalnega in športnega udejstvovanja pri otrocih v obdobju poznega
otroštva kot enega izmed najpomembnejših načinov oblikovanja pozitivnega pojmovanja
samega sebe pričajo mnoge raziskave (Pellegrini in dr. 2002; Planinšec 2004; Fagot in
Obrien 1994; Theeboom in dr. 2005; Tušak in Berčič 1999; Strel in Štihec 1990).
Na vzorcu 528 otrok, povprečne starosti 6,8 let +/– 6 mesecev, je Planinšec s sodelavci (2004) ugotovil, da obstajajo statistično značilne razlike (p < 0,05) v telesni
samopodobi med skupino otrok, ki so redko gibalno aktivni, in skupino otrok, ki so
pogosto gibalno aktivni. Otroci iz skupine pogosto aktivnih so ne glede na spol na
lestvici dosegli boljše rezultate. Ti otroci so bili tudi statistično značilno boljši (p <
0,05) v telesni zmogljivosti v primerjavi z otroki iz redko aktivne skupine. Podobno
sta ugotovila tudi Fagot in Obrien (1994). Deklice, ne pa tudi dečki, ki so bile visoko
gibalno aktivne, so imele tudi višjo samopodobo.
Theeboom, Bergh in De Knop (2005) so na vzorcu 22 muslimanskih deklet ugotovili, da imajo gibalno aktivne posameznice več osebnega zaupanja ter s tem tudi boljše
organizacijske in osebnostne sposobnosti od gibalno neaktivnih.
Tušak in Berčič (1999) sta skušala ugotoviti, ali uvedba sistematične dodatne gibalne
aktivnosti resnično pozitivno vpliva na samopodobo invalidov po poškodbi hrbtenice.
Pri invalidih, ki niso bili gibalno aktivni, je pol leta po poškodbi prišlo do opaznega poslabšanja samopodobe, medtem ko je pri tistih, ki so se dodatno sistematično ukvarjali
s športom, samopodoba ostala nespremenjena oz. se je celo nekoliko izboljšala. Strel in Štihec (1990) sta ugotovila, da najvišje same sebe vrednotijo učenke, ki imajo
ugodno razvite informacijske in energijske komponente gibanja.2 Najslabšo samopodobo
pa imajo učenke, ki imajo hkrati tudi najslabše motorične sposobnosti. Za učence sta
avtorja ugotovila, da je povezav med samopodobo in motoričnimi sposobnostmi manj kot
pri učenkah. Največ jih je pri učencih 3. razreda. Učenci, ki se samovrednotijo najvišje,
imajo tudi visoko razvite motorične potenciale. Najnižje se vrednotijo učenci, za katere
je bilo ugotovljeno, da imajo največ podkožnega maščevja in velik obseg udov.
Rezultati tovrstnih raziskav kažejo na neposredno povezavo med razvojem otrokove
samopodobe in gibalno aktivnostjo. Za oblikovanje otrokove stabilne in pozitivne samopodobe ni dovolj gibalna aktivnost sama po sebi, temveč je pomembno, da je otroku
omogočeno pridobivanje gibalnih izkušenj, ki so povezane z uspešnostjo (Petitpas in
dr. 2004). Otroci, ki so v športnih in gibalnih aktivnostih uspešni, dobro obvladujejo
svoje telo in gibanje, imajo visoko pozitivno pojmovanje samega sebe na področju
telesne samopodobe, zato se bodo še aktivneje gibalno udejstvovali ter s tem še naprej
razvijali svoje gibalne sposobnosti in pridobivali nove gibalne spretnosti ter znanja. Na
gibalnem področju bodo taki otroci postajali vedno bolj uspešni. Gibalno neuspešen
otrok pa se bo zaradi neuspehov, ki jih doživlja pri športu, izogibal vsem gibalnim aktivnostim. Še več, ta otrok bo vedno bolj razvijal občutek nesposobnosti za opravljanje
večine vsakdanjih nalog na vseh življenjskih področjih. Čeprav je lahko povprečno
ali celo nadpovprečno inteligenten, se ne bo želel vključevati v razne igre, čutil se bo
nesposobnega celo za učenje in se ne bo zanimal za raziskovanje okolja. Tak otrok bo
dosegal na vseh življenjskih področjih rezultate, ki so daleč pod njegovimi resničnimi
zmožnostmi. Gre za učinek, s katerim bodo uspešni otroci postajali vse bolj uspešni,
manj uspešni pa sčasoma še manj uspešni.
Na osnovi navedenega se postavlja vprašanje, ali je za oblikovanje otrokove pozitivne samopodobe gibalna aktivnost resnično tako zelo pomembna ali gre samo za
eno izmed oblik socialnega uspeha, za katerega gibalno udejstvovanje predstavlja polje
izražanja. Na določen način velja vsekakor pritrditi drugi tezi o enem izmed možnih
področij socialnega uspeha. Pozitivne izkušnje in s tem pozitivno samopodobo si lahko
otrok gradi tudi z uspešnim udejstvovanjem v drugih prostočasnih aktivnostih, kot so
npr. glasba, likovno ustvarjanje in ročna dela. Z vsako dejavnostjo, v kateri otrok doživlja uspeh, si postavlja temelje pozitivne samopodobe. Vendar v obdobju poznega
otroštva ne moremo mimo dejstva, da ima na otrokovo globalno samopodobo največji
vpliv ravno telesna samopodoba. Zunanji videz in otrokova predstava o lastnih telesnih
zmožnostih in spretnostih je tisto, kar v tem razvojnem času v največji meri narekuje
smer otrokovega pojmovanja samega sebe. Zmotno je misliti, da na otrokovo telesno
samopodobo vpliva zgolj gibalno udejstvovanje, otrok si predstave o gibalnih spretnostih in sposobnostih ustvarja tudi v vsakodnevnih aktivnostih, kot so npr. gospodinjska
opravila (za otroka še vedno koordinacijsko zahtevna), nošenje bremen, pot v šolo,
igranje glasbenega instrumenta ipd. Vendar pa je področje prostočasne gibalne aktivnosti
in šolske športne vzgoje tisto, kot menijo Garrett (2004) ter L. Burrows in J. Wright
(2004), kjer najintenzivneje poteka proces ocenjevanja lastnih telesnih sposobnosti,
hitrosti, moči, vzdržljivosti, gibljivosti, koordinacije in natančnosti. Ravno zaradi tega
dejstva so vplivi gibalne aktivnosti, tako pozitivni kot tudi negativni, na otrokovo telesno samopodobo najmočnejši in s tem v obdobju poznega otroštva odločujoči tudi za
globalno samopodobo.