Socialni razvoj je eno izmed osrednjih področjih človekovega razvoja. Nanaša se
na razvoj komunikacije, medosebnih odnosov, socialnih spretnosti in socialnega razumevanja (Zupančič 2004). Loehlin (1992) in Tellegen s sodelavci (1988) sta opredelila
odstotke ocen dedljivosti in okoljskih vplivov na posamezne socialne sposobnosti, spretnosti in veščine. Ugotovila sta, da se odstotek dednosti spreminja, vendar pa nikoli ne
naraste čez 50 %, hkrati pa tudi ne pade pod 30 %. To kaže, da je ne glede na socialno
spretnost ali veščino vedno prisoten določen odstotek dednosti, ki vpliva na njen razvoj. Vendar pa je ta odstotek lahko največ enakovreden vplivom okolja, ne more pa jih
preseči, kar kaže na to, kako pomembno vlogo imajo pri otrokovem socialnem razvoju
dejavniki iz okolja.
Gibalna aktivnost kot dejavnik okolja je zelo pomembna v socialnem razvoju v
obdobju poznega otroštva, saj je ena od glavnih otrokovih dejavnosti v tem obdobju.
Zgodnji uspeh v doseganju gibalnih spretnosti vodi v zadovoljstvo in hkrati s tem v
usvajanje težavnejših in kompleksnejših gibalnih spretnosti. Dosedanja spoznanja kažejo,
da premajhne prisotnosti ali popolne odsotnosti gibalne aktivnosti v otrokovem razvoju
v kasnejšem obdobju ni mogoče v celoti nadomestiti, saj je vpliv gibalnih stimulusov na psihosomatski status z napredovanjem otrokove rasti in zrelosti vse manjši (Humphrey
1991).
Bandurov socialno-kognitivni model učenja socialnega vedenja, ki temelji na interakciji treh dejavnikov: osebe, vedenja in okolja, ponazarja, na kakšen način gibalna
aktivnost vpliva na otrokov socialni razvoj (Bandura 1986; 1989) (Shema 1).
Shema 1: Socialno-kognitivni model učenja novega vedenja
po Banduri (1986; 1989).
Model kaže, da gibanje in gibalne aktivnosti sodijo v področje vedenja,
enako kot druge oblike socialnega vedenja. Navedeno že samo po sebi odraža veliko
povezanost med socialnim in gibalnim razvojem. Ostala področja razvoja (kognitivni,
telesni, čustveni in moralni) pa sodijo v področje osebe. Oseba in vedenje sta v medsebojni interakciji, nanju ima vpliv okolje, in sicer tako fizično okolje kot tudi odnosi
s prijatelji, družino ter ostali socialni pogoji v okolju, v katerem otrok živi. Bandurov
model v prvi vrsti kaže na tesno prepletenost socialnega razvoja z gibalnim razvojem oz.
kar na njuno nerazdružljivost. Prav tako pa ponazarja tudi tesno povezanost socialnega
razvoja z drugimi dimenzijami osebnosti in vplivi iz fizičnega okolja (npr. možnosti za
gibalno udejstvovanje – ponudba gibalnih oz. športnih programov in športna infrastruktura) ter ožjega družbenega okolja (npr. spodbude in zgledi za gibalno udejstvovanje v
družini) in širšega družbenega okolja (npr. vpliv šolske športne vzgoje in prostočasnih
gibalnih dejavnosti).
Največja izvirnost Bandurovega modela učenja socialnega vedenja je v tem, da je
gibalno aktivnost, gibalne spretnosti in sposobnosti uvrstil med tri glavne dejavnike
učenja socialnega vedenja. Navedeno kaže na to, da gibanje ni samo dejavnik socialnega
razvoja, temveč so značilnosti otrokove gibalne aktivnosti in gibalnega razvoja tesno
prepletene z vsemi oblikami otrokovega socialnega vedenja. Med slednjimi velja zlasti
izpostaviti vlogo gibalne aktivnosti za učenje identificiranja s skupino, razvoj pojmovanja
samega sebe (samopodobe) ter učenje oblik socialnega vedenja, kot so spolna vloga,
odnosi z vrstniki in razvoj samostojnosti (Walker 1992).
VEDENJE
(gibalne dejavnosti,
socialno vedenje, jezik)
OSEBA
(kognitivne sposobnosti, telesne
značilnosti, osebnost, stališča,
vrednote)
OKOLJE
(fizično okolje, družina, prijatelji,
ostali socialni pogoji.