Navezanost je dejaven, medsebojno močno naklonjen, recipročen odnos med dvema osebama. Otrok na podlagi svojih izkušenj v razvoju navezanosti oblikujejo trajen
čustveni odnos z referenčno osebo, kar mu omogoča, da to osebo uporablja kot varno
bazo ne glede na njeno dejansko prisotnost v njegovi bližini, saj ponotranji čustveni
odnos z njo in razvije notranji delovni model navezanosti (Zupančič 2004; Cugmas
2003).
Razvoj otrokove navezanosti je pomemben, ker se njegova kakovost odraža v otrokovem kasnejšem socialnem odnosu z referenčnimi osebami znotraj in zunaj družine ter
na različnih področjih delovanja. Varna navezanost je varovalni dejavnik v otrokovem
nadaljnjem razvoju, različni vzorci ogrožene navezanosti pa so dejavnik tveganja. Niz
izoblikovanih pričakovanj o dostopnosti referenčnih oseb, o verjetnosti pridobivanja
pomoči in opore od njih v nedoločenih in stresnih situacijah ter o svoji interakciji z
njimi služijo otroku kot vodilo pri oblikovanju vseh kasnejših tesnih odnosov z drugimi
ljudmi (Baretherton 1992).
Raziskovalci (Coates in dr. 1975; Cugmas 1997) so ugotovili, da je kvaliteta otrokove navezanosti na mater pomembno povezana med drugim tudi s pogostnostjo in
načinom igranja ter gibalnega udejstvovanja. Bolj ko je kvaliteten odnos med materjo in otrokom, bolj bo otrok samostojen in s tem tudi aktiven v gibalnih dejavnostih. Velja
pa recipročnost procesa: bolj ko bo otrok gibalno aktiven, bolj bo tudi samostojen in
manj navezan na mater.
V vrhunskem športu velja avtoritativen odnos trenerja do športnika; le na ta način
se doseže, da športnik pod njegovim vodstvom maksimalno razvije svoje telesne in
psihične sposobnosti, ki so pomembne za uspeh v določenem športu. Ekstremne sposobnosti, ki jih zahteva uspeh v vrhunskem športu, se namreč razvijejo samo v primeru
izpostavljanja izjemnim življenjskim situacijam in pogojem. Iz tega sledi, da mora biti
športnik izjemno podredljiv, svoje telo in um mora povsem zaupati drugemu človeku,
da ju trenira, vodi in upravlja z njima. Mnogi teoretiki so že opozorili, da se zlasti pri
otrocih razvije velika navezanost na trenerja. Ta pojav je pogost pri individualnih, večinoma ženskih športnih zvrsteh, ki z vadbo, usmerjeno v vrhunski šport, pričnejo že v
predšolskem obdobju oz. najkasneje v prvih letih šolanja.4
Postavlja se vprašanje, ali ta izjemna navezanost in socialna podredljivost trenerju
ter stremljenje k popolnosti prinaša določene zaostalosti v socialnem razvoju. Socialni
razvoj namreč spodbuja otrokovo samostojnost, kar pa ni v skladu s pravili uspeha v
navedenih »estetskih« športnih zvrsteh. Največji uspeh je namreč treba doseči še pred
20 letom starosti, kar pomeni, da sta pozno otroštvo in adolescenca razvojni obdobji
intenzivnega športnega dela. Socialni razvoj na področju samostojnosti je treba zaradi
športnega rezultata v teh dveh razvojnih obdobjih namerno zavreti ter ohraniti čim večjo
odvisnost in s tem poslušnost do trenerja. Rezultat takega dela je, da npr. gimnastičarka
v obdobju adolescence dosega v socialnem razvoju stopnjo mlajšega šolarja. Po zaključeni vrhunski športni poti se mora naučiti socialnih veščin, kot so postavljanje meje do
drugih (do tu sem jaz in od tod naprej nekdo drug), samostojnosti v razmišljanju ter
poguma pri sprejemanju in uresničevanju lastnih odločitev.
Vloga trenerja je v razvoju otrokove samostojnosti večja od vloge staršev ali vrstnikov, in sicer toliko bolj, kolikor bolj otrok ceni in vrednoti udejstvovanje ter uspeh v
gibalni aktivnosti.
GDLastovka